Zgodovina klasičnega vitraža je vezana predvsem na okna v cerkvah, katedralah in v dvorcih. Najstarejši primerki so steklene pregrade oken na bazilikah iz 4. in 5. stoletja, zlata doba vitraža sega v 12. do 16. stoletje, potem je doživljal zatone in vzpone, korenite spremembe pa je doživel s spremembo tehnologije, ki uporablja namesto svinčenih trakov bakreno folijo (Tiffany tehnika).
Vitraž je predvsem poigravanje stekla s svetlobo, saj zaživi šele z njo. Izdelava se prične z risarsko kompozicijo, natančnim planom izdelave končnega produkta. Ob planiranju izdelka je potrebno imeti ves čas v mislih poigravanje s svetlobo, ki da izdelku končni pomen. Pri Tiffany tehniki se koščki stekla oblečejo v bakreno folijo in sestavijo s cinjenjem. Ta tehnika omogoča oblikovanje z manjšimi koščki stekla, za razliko velikih cerkvenih vitražev v klasični vitražni tehniki. Tehnika omogoča tudi tridimenzionalno oblikovanje. Razvil jo je američan Luis Comfort Tiffany v poznem 19.stoletju in je tako poimenovana po njem.
Poleg predstavljenih uporabnih predmetov v tej tehniki, kot so svetilke sklede, ogledala, ure, nakit… izdelujem tudi zasteklitve vrat ali oken po naročilu.
Fuzija je tehnika obdelave stekla pri 600-900 stopinjah, pri čemer se več plasti stekla zlije v novo celoto. Naziv tehnike izvira iz besede fusing –spojitev, združitev. Tehnika dopušča poigravanje in ustvarjanje nenavadnih oblik. Iz ravnega, prozornega stekla s dodatkom reliefov ter barvnih oksidov dobimo brezmejno možnost barvnih kombinacij in izdelkov. Svojo obliko izdelki dobivajo med peko od 600-900oC v posebni peči na raznih modelih.
Stekleni koščki lahko postanejo nakit, krožniki, sklede, pladnji, ure, slike…. neskončno možnosti.
In še praktičen nasvet- vsi krožniki in podobni izdelki so primerni za vzdrževanje v pomivalnem stroju.